Zaključek oratorija je pomenila sveta maša v Domajincih v nedeljo 18. julija 2010. To je bil dan, ko smo se še zadnjič zbrali vsi skupaj na letošnjem oratoriju. Otroci smo se lepo vključili v sveto mašo in sodelovali s petjem in tudi z branjem. Pripravili smo uvod v mašo, v katerem smo prav prisrčno pozdravili škofa dr. Petra Štumpfa. Poleg tega smo pripravili še uvoda v očenaš in pozdrav miru.

Oratorijska sobota se je krepko razlikovala od ostalih oratorijskih dni. Zjutraj se nismo zbrali ob zastavi in nismo zapeli himne kot ponavadi. Danes smo se otroci zbrali ob 18.00 z namenom da bi se dobro pripravili na zaključno prireditev, ki je sledila ob 19.00. Takrat je vsaka delavnica dobila priložnost, da je pokazala, kaj vse so počeli skozi ves teden.

Vau, saj ne more biti res, da je za nami že peti dan oratorija. Tudi ta dan, kot seveda vse dni poprej, smo se zelo zabavali in ne boste verjeli, da je bilo še bolj mokro kot včeraj.

Pa je že spet četrtek minil. Komaj se je teden začel in se že spet počasi izteka. Ampak cel teden, kot tudi današnji dan smo preživeli v dobri in nasmejani družbi naših prijateljev. Tega časa pa nam ne sme biti žal, saj letošnja oratorijska himna pravi: »Naj ne bo ti škoda časa za prijatelje in ples …«

Kar nismo mogli verjeti, kako čas beži. Začel se je že tretji dan čudovitega oratorija. Saj veste kako se začne oratorijski dan, kajne? Najprej se otroci zbirajo, potem zapojemo himno in dvignemo zastavo. Danes je to storila tretja skupina - Slovenci. Vendar pa moram omeniti veliko posebnost na letošnjem oratoriju. To je popoldansko-večerni oratorij. Danes smo prišli na Cankovo ob 15.00.

Že se je začel drugi dan oratorija. Otroci so se spet nasmejanih obrazov zbirali in igrali z animatorji. Vsi so bili že navsezgodaj trdno prepričani, da bo ta dan vsaj toliko uspešen kot je bil prejšnji, če ne celo boljši.

Bilo je jutro 12. julija. Seveda boste rekli, kaj pa je to tako posebnega. To je samo še eno navadno jutro kot vsak dan. A v vseh nas, ki smo oratorij pripravljali in tudi v tistih, ki so ga težko pričakovali, se je nabral poseben pritisk sreče. Zdelo se je, kot da bi bil v žilah namesto krvi veter, ki raznaša upanje po celotnem telesu. Napolnjeni smo bili z radostjo in pričakovanji, kajti to je bil dan, ko se končno spet prične oratorij v župniji Cankova.