Facebook - Oratorij.net

Dan na oratoriju

Zbiranje
Dvig zastave
Molitev
Zgodba
Kateheze
Delavnice
Velika igra

Duhovnost

Cilj vsake duhovnosti je osebna svetost. Pot, po kateri pridemo do svetosti, pa je glede na duhovnost nekoliko različna. Oratorijska duhovnost izvira iz vsakdanjega življenja. Sredstvo na poti k svetosti je močno prijateljstvo z Jezusom (v molitvi, evharistiji, spovedi). Območje, v katerem se duhovnost dogaja je Cerkev. Posledica duhovnega življenja je služenje, apostolat, življenje po evangeliju, delo za druge v različnih človeških skupnostih.

 -------------------------------------------------

1. Duhovnost vsakdanjega

Ni se nam treba oddaljiti od rednih življenjskih obveznosti, da bi iskali Boga. Boga ne srečamo samo v izrednih doživetjih. On je navzoč tudi v vsakdanjem življenju, v osebah in dogodkih, ki nas obdajajo. Jezusovo rojstvo in bivanje v človeškem telesu (učlovečenje) ima pomembno sporočilo za duhovnost vsakdanjega. Bog, ki vse presega in je vse ustvaril, je živel s človeško naravo v osebi Jezusa Kristusa, živel je vsakdanje življenje človeka. S tem nam je pokazal, da sta naša človeškost in naše vsakdanje življenje kraj srečanja z Bogom. Na navzočnost Boga v bližnjih nas Jezus opozarja tudi z besedami: »Kar koli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Duhovnost vsakdanjega nas nagiba, da imamo radi svoje življenje in se ga veselimo. Čeprav mnoga življenja negativno zaznamujejo težki dogodki, je v začetku vsakega življenja Bog. On je vsakemu z ljubeznijo podelil življenje. Z ljubeznivostjo, ki jo motivira in krepi Bog, smo drug drugemu znamenje Božje ljubezni.

Duhovnost vsakdanjega pomeni tudi t.i. milost enosti. To pomeni, da v molitev vstopamo z vsemi svojimi vsakdanjimi doživetji in odnosi, ter da življenje oblikujemo v skladu z navdihi in spoznanji, ki jih doživimo v molitvi. Glavne usmeritve za duhovnost v vsakdanjem življenju najdemo v Jezusovih blagrih (prim. Mt 5, 3-12).

2. Duhovnost veselja in optimizma

V don Boskovem Oratoriju je bilo otipljivo veselje, optimizem in upanje. On je svetnik veselja in pogoste so njegove besede: »Svetost obstaja v tem, da smo zelo veseli.« Mladim na robu družbe je don Bosko ponudil možnost, da doživijo življenje kot praznik in vero kot srečo. Oratorijska molitev je vesela, oratorijska pedagogika vključuje vesele dogodke: glasbo, gledališče, sprehode, šport.

Vir veselja je življenje v prijateljstvu z Bogom in čista vest. Zaradi veselja ne pozabimo na naše dolžnosti, ampak jih prav zato, ker smo veseli, živimo še bolj zavzeto. Don Bosko je v eno samo izkušnjo povezoval dvorišče, resno učenje in vztrajnost v dolžnostih.

3. Duhovnost prijateljstva z Jezusom

Prvo srečanje z Jezusom in navdušenje nad Njim je začetek duhovnosti. V poglabljanju poznanstva z Njim mu postajamo vedno močnejši prijatelji. Don Bosko je rad ponavljal: »Vzgoja je stvar srca in samo Bog je gospodar človeškega srca«. Tudi duhovnost je stvar srca, prijateljskega odnosa, ki se vzpostavi med človekom in Bogom. Jezus pravi: »Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15).

Molitev je preprost in prisrčen pogovor z Bogom, ki ga čutimo blizu. Pogosto se ustavimo ob Najsvetejšem, kjer biva Jezus. Radi se z Njim osebno združimo v obhajilu. V spovedi prečiščujemo svoje srce, da je bližje Jezusu. V rednem branju evangelija ga srečujemo in spoznavamo.

Vsak rod je poklican, da iznajde svojo molitev v zvestobi izročilu in prilagojeno sodobnemu življenju. Zato oratorijska molitev sprejema nove oblike, ki pomagajo, da se bolj pristno srečamo z Gospodom v vsakdanjem življenju – je torej prožna in ustvarjalna.

Don Bosko je bolj kot »molitev« uporabljal izraz »pobožnost«, kar izraža zavest, da smo v nenehnem stiku z Bogom, da se v Njem gibljemo in obstajamo.

4. Cerkveno – občestvena duhovnost

Vsakdanjo duhovnost doživljamo v občestvu z drugimi vernimi – v občestvu Cerkve. Zavedamo se, da ni mogoče biti veren sam zase. Bog je Trojica, je občestvo sam v sebi, zato se naša duhovnost kaže v občestvu, v katerem se razodeva Bog. »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi,« pravi Jezus. Oseben odnos z Jezusom in izkušnja prijateljstva v skupini preraste v oseben odnos do Cerkve, ki je svetovna družina Jezusovih prijateljev.

Don Bosko je bil človek občestva. Njegov zgled in družinsko okolje, ki ga je ustvaril v Oratoriju, sta prebujala čut za sodelovanje in odgovornost. Družinsko oratorijski ozračje, je ozračje Cerkve, ki jo vsi skupaj gradimo. Interese in prizadevanja Cerkev skušamo doživeti kot svoje lastne interese in skušamo po svojih močeh prispevati pri njihovem uresničenju.

 V Cerkvi najdemo Marijo, prvo Jezusovo učenko, ki gre pred nami in nas kot mati vodi, spremlja in navdihuje. Oratorijska duhovnost daje pomembno mesto Mariji. Don Bosko jo je v svojih preroških sanjah pri devetih letih sprejel kot vodnico in oporo. Z njeno materinsko pomočjo je izpolnil načrt, ki ga je imel Bog z njegovim življenjem. Ob koncu svojega življenja je trdil: »Vse je storila Marija.« Marija vliva upanje, pomaga nam živeti v poslušnosti in zvestobi, čistosti in služenju.

5. Duhovnost odgovornega služenja

Služenje je merilo naše duhovnosti: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). »Kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vsem služabnik« (Mt 20,27).

Don Bosko je mladim predlagal naj bodo dobri kristjani in pošteni državljani. Biti pošten državljan pomeni zavzemati se za dostojanstvo in pravice vsakega; velikodušno živeti svojo vlogo v družini; podpirati solidarnost – zlasti do najbolj ubogih; opravljati svoje delo pošteno in strokovno; zavzemati se za pravičnost, mir in skupni blagor v politiki; spoštovati stvarstvo in gojiti ekološko zavest.

Odgovorno služenje živimo v osebnem študiju in na delovnem mestu, v družini ali posvečenem življenju, v prostovoljstvu in profesionalnem delu, v Cerkvi in državi, v politiki in civilni družbi.

Poklic odgovornega služenja se poraja v stiku s konkretnimi potrebami ubogih, ki jih iščemo in srečujemo tam, kjer so.