oratorij 2004

V tednu od 4. do 10. julija je na dvorišču okrog kodeljevske cerkve spet mrgolelo otrok in mladine. Počitnice so se jim komaj dobro začele, pa je vseeno vsako jutro zgodaj vstalo (za počitnice) in z veseljem prišlo na začetek oratorijskega dneva 80 nasmejanih obrazov. Če pa prištejemo še tiste starejše, nekoliko bolj krmežljave, ki so morali priti vsaj 1 uro prej pred otroci, nas je bilo čez 110! Ja, letos so animatorske vrste dobile okrepitev v letošnjih birmancih, ki smo jih začeli zbirati že zgodaj spomladi. Korak za korakom smo jim odkrivali skrivnosti animatorskega poklica. Počasi so se izoblikovale želje, področja, in postopoma smo se razdelili v skupine, odbore, delavnice…Zaposlili smo novinarje, varuške, glasbenike, likovnike, tiskarje, smetarje, scenariste, igralce, redarje proti kletvicam in pretepom, medicinske sestre in zdravnike…Posebej smo bili veseli tistih, ki so se javili na razpis že prej in predlagali mesta kot npr.: elektrotehnik, modelar, šivilja, organizatorka mini oratorija za predšolske. Če imate torej tudi vi kakšno področje, kjer uživate, in bi ga radi delili z mladimi, ste lahko brez najmanjše skrbi-naš razpis ima zelo malo pogojev in je odprt celo leto ;o) (sezona za oratorij 2005 se zaključi nekje spomladi 2005… za več informacij kontaktirajte župnišče)

Tako močno okrepljeni in opremljeni smo se spopadli z zaključkom šolskega leta, maturitetna fronta je bila sploh zahtevna, težave so bile tudi s procesom adaptacije, vendar nismo utrpeli žrtev. Bolj ali manj pripravljeni smo se podali v oratorijski teden z uvodno prireditvijo. Vzdušje je čez cel teden zaznamovala dramska igra, ki je potekala v času rimskega imperija. Poleg nje pa seveda nepogrešljiva himna, ki jo je spisal »naše četrti list« Gregor Černe. Vsem je šla v ušesa že prvi dan, gibi zanjo pa tudi, čeprav smo si jih izmislili nekaj trenutkov prej…(pa nobenmu povedat  ). » Vem, da lahko sem tudi jaz zvezda…« nas je spremljalo vsak dan najmanj 2x, če ne štejem požvižgavanja med delavnicami, ki jih je bilo letos kar 8. Zapolnili smo vse mogoče prostore v cerkvi in okoli nje. Povezali smo se tudi z dvoriščem Hočevarjevih, ki se je tisti teden spremenil v mini-oratorij. Vzpostavili smo povezavo celo s Koseško župnijo, kjer smo imeli mašo na poti v Mostec.

Za tako pester program smo nabirali ideje na mnogih predhodnih sestankih, kljub temu pa smo se animatorji vsako jutro videvali in prosili božjega blagoslova ter se priporočali Don Bosku. Ko se tako spominjam in vidim pred sabo nasmejane otroške obraze, glasen smeh, navdušeno petje, zbrano doživljanje molitve okrog oltarja z roko v roki, sem prepričana, da na Kodeljevem še dolgo ne bomo ostali brez oratorija!

Slike pa si oglejte v fotogaleriji.