Facebook - Oratorij.net

Dan na oratoriju

Zbiranje
Dvig zastave
Molitev
Zgodba
Kateheze
Delavnice
Velika igra

Štirje stebri Oratorija

Janez Bosko je za mlade želel poskrbeti celostno. Upošteval je njihovo telesno, čustveno, intelektualno, socialno, moralno in duhovno razsežnost. Različne razsežnosti so povzete v konceptu štirih stebrov oratorija: dom, šola, dvorišče, župnija. Oratorij je za mlade dom, ki sprejema, šola, ki uvaja v življenje, dvorišče za njihove prijateljske stike in za življenje v veselju ter župnija, ki evangelizira. Štirje stebri so merilo, ki usmerja in preverja vsako oratorijsko vzgojno okolje. Pomembno je, da so stebri oratorija uravnoteženo zastopani.
 

Prvi steber: Oratorij je dom, ki sprejema

Animatorji, ki so ključne osebe oratorija in nosilci vse njegove dejavnosti, so zlasti pozorni, da bi se vsak otrok na oratoriju čutil sprejetega in dobrodošlega – kot doma. Takšen odnos animatorjev do otrok ni samo vzgojni pristop, tržna poteza ali menedžerski trik, temveč ima svoje duhovno ozadje. Don Boskov oratorij je bil v prvi vrsti namenjen socialno ogroženim in zapostavljenim mladim, ki so bili zaradi potrebe po preživetju v zgodnji mladosti iztrgani iz domačega okolja. Razumljivo je torej, da so taki mladi potrebovali najprej dom, ki so ga izgubili, oz. prostor, ki jim bo dal drugi dom. To je tudi eden od razlogov, zakaj je don Bosko v srcu oratorija hotel imeti redovno družbo. Redovna družba v svojem bistvu nosi družinsko povezanost in predanost drugim. Družinski duh je ena ključnih značilnosti don Boskove pedagogike.

Animator se zaveda, da vsakega otroka pošilja Bog, in ga tudi on skuša sprejemati, kot ga sprejema in ljubi Bog. Zato je animator, ki svoje animatorstvo živi zares in s krščansko ljubeznijo, otrokom podoba Boga, ki jih ima rad in jih sprejema.

Drugi steber: Oratorij je župnija, ki evangelizira

Evangelizacija (neposreden govor o Bogu in intenzivnejša izkušnja stika z njim) je eden temeljnih namenov oratorija. Zanimivo je, da je tako živahen pastoralni program ohranil ime oratorij (kraj molitve), ki ga povezuje z najbolj versko dejavnostjo – molitvijo. Don Bosko je na oratoriju dajal velik pomen duhovnosti, zlasti močno je poudarjal pogosto sveto obhajilo, obiske Najsvetejšega, spoved ter pobožnost do Marije. Brez urejenega odnosa do Boga, brez čiste in mirne vesti oratorij ne more biti dvorišče za življenje v veselju. Nemogoče je namreč biti pristno vesel z grehom, ki teži duha. Na oratoriju se evangelizacija in vzgoja prepletata: evangelizira se z vzgojo in vzgaja se z evangelizacijo [1].

Iz teh razlogov oratorij vsebuje tudi katehezo – preprost in iskren pogovor o Bogu, ki v otrocih in animatorjih prebuja zavest o njegovi navzočnosti in ljubezni do ljudi. Prav tako je na oratoriju upoštevana molitev, po kateri vstopajo v globlji odnos z Bogom. V oratorijski molitvi sta zlasti poudarjena bližina in prijateljstvo Jezusa in Marije. Da bi otroci začutili, da sta jim blizu, se spodbuja obisk Najsvetejšega (kratka molitev pred Jezusom v tabernaklju) in pobožnost do Marije.

Seveda oratorij ni kraj vsiljevanja vere. Je pa kraj, kjer se življenje in vera naravno prepletata. Oratorijska molitev je vesela in ustvarjalna, preprosta in globoka: odpira se skupnostni udeležbi, povezana je z življenjem in se v njem nadaljuje.

Tretji steber: Oratorij je šola, ki uvaja v življenje

Oratoriji 19. in v veliki meri 20. stoletja so vključevali šolo v pravem pomenu besede, saj so socialno ogroženim mladim ponudili pouk raznih šolskih predmetov, kar jim je koristilo za njihovo poklicno življenje. Podobno funkcijo opravlja danes oratorij v manj razvitih delih sveta.

Kljub drugačnim izobraževalnim razmeram pri nas župnijski oratoriji ohranjajo element šole. Vemo, da formalno izobraževanje, za katerega v našem okolju poskrbi šolski sistem, ne zajame vseh področij učenja in izobraževanja. Poleg formalnega učenja postaja vse pomembnejše neformalno učenje. Vedno bolj vrednotimo tudi priložnostno učenje. Z vidika neformalnega učenja ponuja oratorij pridobivanje različnih veščin in znanj z ustvarjalnimi delavnicami, v katerih udeleženci lahko razvijajo svoje talente in potenciale. Še pomembnejše za življenje je učenje, ki se dogaja v medvrstniških in medgeneracijskih odnosih, ki na oratoriju nastajajo med otroki, animatorji in voditelji. Učenje za življenje zajema tudi pogovor o vrednotah, ki jih sporoča oratorijska zgodba. Vzgojno-poučno vlogo ima tudi duhovnost – zlasti sv. maša in spoved, kjer Bog v nezavednem in globinskem delu človeške osebnosti ureja in vzgaja notranje življenjske moči.

Četrti steber: Oratorij je dvorišče za prijateljske stike in za življenje v veselju

Dvorišče (igrišče) je značilnost oratorija, ki jo obiskovalec takoj opazi. V zvezi s tem stebrom je don Bosko pogosto ponavljal misel svojega velikega vzornika Filipa Nerija: »Ko je čas za to, tekajte, skačite, zabavajte se, kolikor hočete, samo za božjo voljo nikar ne grešite.« [2] Z istim namenom je pripravljal izlete, dramske igre, praznovanja, uporabljal glasbo in petje.

Značilnost, da je oratorij dvorišče (igrišče), izhaja iz notranje potrebe, ki jo otrok in mladostnik čutita na svoji stopnji razvoja. Za otroka je igra naravno okolje, v katerem se ves čas giblje in v katerem se tudi uči za življenje. Med igro hkrati naveže odnose in najde prijatelje. Podobno velja za mladostnika, le da je pri njem igra malo manj poudarjena, so pa zato intenzivnejše prijateljske vezi, ki jih v prostem času naveže. Igra, zabava in sprostitev so nam vsem potrebne, saj velja staro načelo »zdrav duh v zdravem telesu«.

Krščansko duhoven človek tudi svoje sproščujoče trenutke živi tako, da ga še bolj zbližajo z Bogom. Bog želi in nam celo zapoveduje, naj praznujemo in se veselimo vsakih sedem dni (nedelja) in ob drugih prazničnih priložnostih. Prava zabava, veselje, druženje in praznovanje v človeku vzbuja veselje nad življenjem, iz katerega spontano vzklije slava in hvala Bogu, ki nas je ustvaril in nam podaril tako lepo življenje.

-------------------------------------------------

[1] Prim. E. Viganò, Salezijanski vzgojni načrt, Glasilo vrhovnega sveta salezijanske družbe, september 1978, št. 290, 30-70.
[2] G. B. Lemoyne, A. Amadei, E. Ceria, Memorie Biografiche di Don Giovanni Bosco, vol. VI, Scuola Tip. Salesiana – SEI , San Benigno Canavese & Torino 1898-1939, 159.