Odpri oči

Tako, pa smo v Šentjurju zaključili že s četrtim oratorijem. Trajal je od torka 8. do sobote 12. julija. Na žalost nismo izbrali primernega termina, saj je bilo veliko otrok že na morju in je bil letošnji oratorij najmanjši po številu otrok, ki jih je bilo le 30. Bil pa je najmanjši tudi po številu animatorjev oziroma animatork, saj nas je bilo le 6. Da je oratorij dobro potekal je odlično poskrbel naš bogoslovec Urban Lesjak, ki ga je bolezen položila v posteljo, a je kljub temu tri dni vztrajal z otroki in nami animatorkami, saj same vendarle nismo zmogle vsega.

V torek 8. julija smo se zbrali pred cerkvijo, se postavili v krog, ter se predstavljali. Po končani predstavitvi smo odšli v cerkev, kjer so otroci poslušali zgodbo o Svetem Pavlu, ki smo jo zaigrale animatorke. Glavni junak je bil, kot sem že omenila Sveti Pavel, ki pa se ni vedno imenoval Pavel. Sprva mu je bilo ime Savel in ni bil nič kaj prijazen, saj je preganjal kristjane. Med potjo v Damask pa je pogledal v sonce ter oslepel. V soncu pa je bil Jezus. Po tej preizkušnji se je Savel spreobrnil, postal kristjan, ter jih nehal preganjati. V znak spreobrnitve pa se mu je spremenilo tudi ime in je postal Pavel. Po končani zgodbi je takrat že zelo bolan Urban vodil katehezo, po katehezi pa smo otroke razdelili v 3 starostne skupine, ter odšli v učilnice, kjer smo si najprej izbrali ime skupine, nato pa se pogovarjali o zgodbi. Najmlajši so bili Metuljčki, srednji Golobčki, najstarejši pa Pande. Po končanem delu po skupinah je sledil skupni del in poročanje vsake skupine, kaj je naredila.

Po končani predstavitvi smo otroke zopet razdelili- tokrat v 4 skupine, saj smo imeli štiri delavnice. V prvi delavnici so delali solnice, v drugi knjižna kazala, v tretji škatle, v četrti pa srčke iz blaga. Po končanih delavnicah je sledilo kosilo, po kosilu pa smo, kot je že navada, imeli Oratorijado. Otroke smo zopet razdelili v štiri čisto nove skupine in lov za čim boljšimi rezultati se je lahko pričel. V sredo smo imeli Lov na skriti zaklad. Tudi tukaj smo člane skupin pomešali, da so nastale nove skupine. Cilj igre je bil, da vsi člani skupine uspešno opravijo naloge, ki so jih čakale na poti do zaklada, na koncu pa zaklad tudi poiščejo. V četrtek pa so sledile otrokom težko pričakovane vodne igre. Tudi tukaj smo člane pomešali, ter tako zopet dobili štiri čisto nove skupine. Igre so bile prav zares vodne, saj se je polilo veliko vode. V primerjavi z lanskim letom pa smo imeli srečo, saj ni deževalo ampak je bilo vroče, tako da se je otrokom malce osvežitve prav prileglo.

V petek pa je bil izlet, kjer se nam je končno pridružil naš Urban. Zjutraj smo se zbrali na železniški postaji Šentjur, ter se z vlakom odpeljali proti Celju. Ko smo prispeli do Celja smo se peš odpravili proti Celjskemu gradu. Po dobri uri hoje smo prišli do gradu, kjer so si otroci lahko malce odpočili. Po počitku pa smo skupaj odšli na ogled gradu. Po končanem ogledu pa smo odšli nazaj v dolino, tokrat v sedež škofije Celje- v cerkev Svetega Danijela. Na izletu nas je spremljal tudi Sveti Pavel, saj so otroci tudi v cerkvi najprej poslušali delček zgodbe o njem in tudi katehezo. Po katehezi smo si ogledali cerkev, ter odšli na kosilo, ter odšli na zasluženo kosilo. Po kosilu smo otroke odpeljali še na sladoled, ter se počasi odpravili proti železniški postaji Celje, odkoder nas je vlak odpeljal v Šentjur.

V soboto je vse potekalo po ustaljenih smernicah, le da smo z oratorijem zaključili že ob 12ih s sveto mašo, ki jo je daroval gospod novomašnik Klemen Jager. Po končani sveti maši smo otrokom razdelili priznanja ter njihove izdelke. Urbanu pa smo animatorke podelile prav posebno priznanje za '' Naj bolnega animatorja''. Ko so vsi otroci odšli domov pa smo animatorji še pospravili kaplanijo, da je bila zopet takšna kot pred začetkom oratorija.

Tudi letošnji oratorij je bil super, čeprav je bilo otrok zelo malo. Upamo, da bo naslednje leto več otrok, zato se bomo potrudili poiskati ustreznejši datum. Otroci, vi ste pa že danes vabljeni da drugim otrokom odprete oči in jih povabite na oratorij. Posebna zahvala gre domačemu župniku Vinku Čonču, saj je njegovo oko bdelo nad nami, da je oratorij dobro potekal, da smo imeli vedno dovolj materiala, ter da smo se vsak dan okrepčali pred igrami. Pozabiti pa ne smemo niti Urbana, ki je tri dni vztrajal z nami kljub bolezni.

                                                                                                                                                                                 Klementina Fidler