Začetnica oratorija pri sv. Jakobu v Ljubljani

Eden izmed čisto prvih oratorijev se je odvijal leta 1988 pri sv. Jakobu v Ljubljani. Vodila ga je s. Irena Novak HMP. Intervju z njo so pripravili otroci iz letošnjega oratorija v isti župniji preko elektronske pošte, ki so jo s. Ireni poslali v Rim.

1. Prosim Vas, če se nam lahko na kratko predstavite.

Sem s. Irena Novak, redovnica v družbi hčera Marije Pomočnice 27 let, sicer pa doma iz Zajasovnika pri Vranskem, v kmečki družini s petimi otroki. Svoje redovno življenje sem začela kot kandidatka v sestrski skupnosti na Gornjem trgu, potem sem pa delovala v različnih krajih Slovenije, nekaj let tudi v župniji Sv. Jakoba v Ljubljani.

2. Kje in kdaj ste prvič izvedli oratorij  in kako je izgledal?

Kot novinka sem sodelovala v enem od nedeljskih oratorijev v Rimu, potem pa še dve leti vsak konec tedna najprej v Turinu in nato v Benečiji v Italiji. V Sloveniji takrat še ni bilo pogojev za takšno delovanje, vendar pa smo sestre vedno opazovale in poskušale razumeti, kaj bi že bilo možno. Tako smo leta 1988 razumele, da bi bilo s strani staršev zaželeno, da bi v počitniškem času pripravile nekaj za otroke iz župnije in smo začele. Takrat je bil župnik p. France Zupančič, ki je zamisel podpiral in dal na razpolago prostore ob cerkvi: zakristijo, zimsko kapelo in dvorišče.

3. Don  Bosko je svoj oratorij pričel z enim samim fantom, kateremu so sledili  mnogi. Koliko (tako na oko, en gor ali dol) je bilo otrok na vašem prvem oratoriju ter koliko je bilo animatorjev?

Ko smo starše in otroke obvestile o počitniškem programu, so se kar hitro začeli prijavljati: nekaj veroučencev, kakšen njihov sorodnik oz. prijatelj, pa tudi kakšen od otrok z naše ulice, s katerimi smo se poznali. Vseh skupaj je bilo okrog 20 otrok. Animatorjev, kot jih sedaj poznamo, v tistem prvem oratoriju ni bilo, saj mladi do takrat še niso imeli izkušnje salezijanskega delovanja (razen verouka in duhovnih vaj). Skupaj z mano je bila animatorka oratorija tudi s. Irena Jakljič, takrat še kandidatinja, s katero sva skupaj načrtovali in si delili delo, še posebej pa nam je zagotovila glasbeno spremljavo petja; vse sestre v skupnosti, na čelu z ravnateljico, s. Avzilijo, pa so naše delo podpirale z opogumljanjem in molitvijo.

4. Koliko časa je trajal vaš oratorij? Je bil 24 urni, 6 urni, 1., 2., 3. tedenski?... Ali pa ste posnemali don Boska in imeli oratorij kar celo leto - vsak petek in svetek, v vseh vremenskih razmerah?

Prvi oratorij pri Sv. Jakobu je trajal kar cel mesec julij. Sestre smo želele ponuditi otrokom možnost veselega preživljanja počitniškega časa med prijatelji, obenem pa omogočiti tudi staršem, da bodo v času službe brez skrbi za svoje otroke. Zato se je oratorijsko dogajanje začelo okrog 8.00 ali 8.30 in je trajalo do 16.00, ko so se starši vrnili iz službe. Res je potekalo v vseh vremenskih razmerah, vendar kolikor se sedaj spomnim, je bil tisti julij kar lep, da smo se lahko veliko zadrževali zunaj na prostem med cerkvijo in župniščem. To nam je bilo prav potrebno, saj je bila ena izmed priljubljenih dejavnosti t.i. »znamkarska akcija«, pri kateri smo urejevali rabljene znamke, ki so jih otroci med šolskim letom zbirali za misijone. Vsi bi najrajši čofotali po vodi, kjer je bilo potrebno skrbeti, da so se znamke pravilno odlepile od podlage. Lahko si mislite, da je bilo za to zabavo zelo primerno, da smo bili na prostem! Potem smo jih seveda sušili na soncu in »stražili«, da nam jih veter ni odnesel.

5. Na don Boskovem oratoriju je bil dan zgrajen iz molitve, dela, druženja, zabave. Kaj je sestavljalo vas prvi oratorij?

Naša želja je bila, da bi bil oratorijski dan podoba vsakega dneva dobrega kristjana. Tako se je izmenjavala molitev s petjem, igra z različnimi dejavnostmi (sem je spadalo tudi čiščenje prostorov, kjer smo se zadrževali!), ura kateheze. Enkrat na teden smo odšli tudi na sprehod do bližnjega gozda (Grad, Golovec) ali travnika (Trnovo) ipd.

6. Don Boskov oratorij se je selil sem ter tja. Mi pa bi radi vedeli kje (župnišče, sosedov travnik, šotor ...) ste oratorij imeli vi?

Kdor pozna Sv. Jakob v Ljubljani ve, da ni ravno veliko prostora za zbiranje. Zato smo si našli prostor glede na dogajanje. Za molitev nas je čakal Jezus v cerkvi, petje in kateheza je bila v zakristiji, dejavnost in igra pa na dvorišču pri vhodu proti župnišču.

7. Kekec, Ostrorogi Jelen, Laura Vikunja, Tobija, Modra in mnogi drugi junaki so se že zvrstili v 20-letni zgodovini Oratorija pri nas. S kom ste vi pričeli? Katera je bila vaša prva tema na oratoriju?

Nas pa je na prvem šentjakobskem oratoriju spremljal mali črnski deček Bambo. Preko diafilma smo videli, kako je spoznaval krščansko vero, Jezusa, Marijo, zakramente in z njim smo tudi mi odkrivali svojo vero in se veselili, da nas ima Bog tako rad.

8. Najljubši in najbolj smejoči dogodek, ki se ga spomnite iz prvega oratorija.

Ali lahko povem dogodek, ko me je neizmerno skrbelo? Na sprehodu na Rakovnik smo se po veseli igri v gozdu zbrali za odhod domov. Pri tem opazim, da eden od otrok manjka. Začeli smo z iskanjem, klicali, pretaknili vsak grm, če bi morda kje padel ali se pa samo navihano skril, pa nič. Skrbi se je pridružil strah, saj so v tistem času krožile govorice o čudnih ljudeh, ki naj bi jih videvali na Golovcu. Ko smo preiskali in preklicali že dobršen del okolice, smo odšli proti domu, od koder sem vsa v strahu telefonirala staršem. Prišlo je odrešenje, saj je bil naš fantič že doma, kamor se je vrnil, ker mu za tisti dan »ni bilo več zanimivo«.

9. Kaj vse bi vedno naredili in česa nikdar ne bi naredili za animatorje?

Animatorjem bi vedno zaupala, vedno pa bi bila do njih tudi zahtevna, saj sem prepričana, da je mlad človek sposoben velikih stvari, ki ga osrečujejo, čeprav se mu prvi hip zdijo naporne.

10. Kateri svetnik Vam je najbolj pri srcu?

Blažena Marija Romero Meneses, sestra salezijanka iz Kostarike, ki je vse svoje redovno življenje posvetila najbolj ubogim in je imela tako rada Jezusa in Marijo, ki ju je klicala za svojega Kralja in Kraljico, da ji nista mogla nobene prošnje odreči.

11. Kako bi z v enem stavku povedali, kaj je oratorij prinesel v Vaše življenje?

Veselje ob zavesti, da don Boskova vzgojna izkušnja, preko njegovih duhovnih sinov in hčera, tudi mladim v Sloveniji prinaša polnost življenja.

12. Kakšen moder nasvet za tiste, ki imajo oratorij še v plenicah?

Korajžno! Splača se narediti nekaj lepega v dobro mladih in za Boga.

13. Vaš oratorij je bil eden prvih, če ne kar prvi, gotovo pa najdaljši izmed tistih, ki so si v takratnih družbeno-političnih razmerah prvi upali prebiti led in začeti nekaj novega, novo gibanje med otroci in mladimi v Cerkvi na Slovenskem. Kako sedaj po 20 letih gledate nazaj na začetke, na sedanjost in prihodnost?

Za našo skupnost in mene osebno kot HMP je začetek dejavnosti oratorija pomenil izpolnitev poslanstva, ki mi je z našo redovno karizmo bilo podarjeno, zaradi zunanjih okoliščin pa je ni bilo mogoče izvajati. Obenem je pomenilo tudi čutenje začetka normalizacije v družbenem življenju naše domovine, ko smo lahko kot pripadnice nedržavne ustanove vzgojno delovale med otroki in mladimi s programom, ki ima svoje korenine v samem poklicu, ki ga po Božjem načrtu živimo.

Moj pogled na sedanjost in prihodnost pa je v veselju, da je dejavnost oratorija v Sloveniji nagovorila toliko dobrih in prizadevnih ljudi in je tako omogočeno, da veliko mladih (od tistih najmlajših naprej) preživi vsaj nekaj počitniških dni v prijetnem vzgojnem okolju, kar oratorij je v svojih štirih razsežnostih: dom - prisrčnost, cerkev - navzočnost Boga, šola - razvijanje razuma, dvorišče - razigrano veselje. Želim si, da bi se v prihodnosti prav ta vidik še bolj v polnosti razvijal posebno tam, kjer ga uvajajo ali vzdržujejo navdušeni člani župnijskih občestev ali sami dušni pastirji.