Oratorij 2009 - Računam nate - Homec

ORATORIJ 2009 - RAČUNAM NATE (6. - 10. julij) - HOMEC

Tretji oratorij na Homcu je bil povsem drugačen od prvih dveh. Kaj mislite, zakaj? Sonce se je skrivalo za oblake, dež pa je radodarno zalival župnijsko dvorišče. Nam pa je kljub temu uspelo ustvariti najlepši oratorij do sedaj. Deževno vreme ni nikogar preveč motilo, saj so otroci, 46 nasmejanih, živahnih in razigranih sončnih žarkov, poskrbeli, da se je 13 animatorjev med njimi dobro počutilo. Sprotno prilagajanje vremenskim razmeram je bilo uspešno, otroške želje uresničene, načrti animatorjev izpeljani. V veselem, razigranem, prijateljskem vzdušju nam je teden na Homškem hribu kar prehitro minil. Oratorijski himna, ki smo jo vsak dan večkrat z velikim navdušenjem zapeli, še zdaj odmeva v naših srcih.

»… Računam nate! Ljubezen dajem le zate …«

 V teh pesmi in smeha polnih dneh smo spoznali, da vedno lahko računamo eden na drugega. Predvsem pa kot Frančišek ne smemo pozabiti na to, da Bog računa na vsakega izmed nas in da tudi mi lahko vedno računamo Nanj, na Njegovo ljubezen.

 Letos smo na oratoriju spoznavali svetega Frančiška Asiškega, ki je živel pred 800 leti. Dogodki iz njegovega življenja, njegove molitve, pesmi, predvsem pa njegov zgled so nas nagovarjali skozi vse dneve in vse dejavnosti na oratoriju.

Pri skupni jutranji molitvi smo vsak dan gradili Frančiškovo molitev »Gospod, naredi me za orodje svojega miru …« Ta molitev je bila iz dneva v dan daljša in je na koncu postala pravi »zid«, ki nas spominja, da moramo sovraštvo premagovati z ljubeznijo, da dvom lahko preženemo samo z vero, naj tja, kjer je žalitev, prinašamo odpuščanje, kjer je zmota resnico, kjer je nesloga edinost. Čeprav se je naš zid iz kartonastih škatel na koncu nekoliko porušil, upam, da je ostal trdno zgrajen v naših srcih.

 Animatorji smo na parkirišču za kapelo, kjer so bile postavljene tudi kulise, ki so prikazovale hišo očeta Bernardoneja, naravo in na pol podrto cerkvico, vsak dan po molitvi zaigrali prizor iz Frančiškovega življenja. Brat Sonce in sestra Luna sta povezovala celotno dogajanje. Vsaka zgodba je imela svoje sporočilo, o katerem smo se kasneje pogovarjali v manjših skupinah, kjer smo imeli kateheze.

 V opoldanskem času so bile na vrsti delavnice. Otroci so imeli na izbiro 10 različnih delavnic, od katerih so lahko izbrali štiri. Najbolj obiskana je bila slaščičarna. Veliko navdušenja je bilo nad delavnico Mislim, torej sem, kjer so otroke čakali različni triki ter miselne zanke. V ustvarjalnih delavnicah so lahko šivali torbice, predpasnike, blazinice, izdelovali okrasne lončke za rože in ostalo drobnarijo, oblikovali zapestnice in okrasili rutice. V evropski delavnici so se učili štiri nove jezike, v plesni so spoznali nekaj novih plesov, v svetniški so se bolje seznanili s svojim zavetnikom ter izdelali »svetniško knjižico«. Nekateri otroci so v gozdu ali pa kar skozi okno občudovali naravo, navdušeni glasbeniki pa so se naučili osnovnih akordov na kitari in že pri zaključni maši v petek zvečer pokazali svoje znanje. 

Najbolj vesel del oratorija so bile popoldanske igre. Otroci so dokazali, da bi bili lahko vsi po vrsti odlični poštarji, saj so v eni uri in pol v osem poštnih nabiralnikov razporejenih od vznožja do vrha Homškega hriba, raznosili 720 »pisem« namenjenih v 48 različnih krajev po vsej Evropi. Molitve in prošnje otrok za lepo vreme so bile uslišane v četrtek, ko nam je sonce ogrelo hladen dan in sproti sušilo oblačila, ki smo jih zmočili pri vodnih igrah. Da so prišli do koščka sestavljanke v vedru vode, so morali otroci premagati številne mokre ovire: prebresti jezero, se splaziti skozi močvirje in prečkati deževni gozd.

V petek smo se vsi skupaj z vlakom odpeljali v Ljubljano, kjer smo v Štepanji vasi obiskali brate kapucine, v veliki igri preizkusili naše znanje o svetem Frančišku in med čakanjem na trolo zapeli našo himno.

Ta čudovit oratorijski teden smo zaključili s skupno sveto mašo in pogostitvijo, ki so jo pripravili naši slaščičarji.

Ob zaključku teh lepih oratorijskih dni se zahvaljujemo vsem, ki ste nam tako ali drugače priskočili na pomoč. Z okusnimi priboljški Olga Urbanija, Jožica Šuštar, Tončka Grošelj, Melita Hribar in Mari Kosec. S finančnimi in drugimi darovi pa dr. Ana Merela Lukič, Mimi Lapornik, Lojzka Cerar, Mici Jereb, Ani Loboda, Alenka Stojc, Tone Prašnikar, Vinko Ložar in Fotokopirnica Lipa.

Besedilo: Andreja Šuštar                               

Fotografije: Gašper Ložar