Bilo je ... nadaljevalno usposabljanje voditeljev

Nadaljevalno usposabljanja voditeljev oratorija z naslovom »Vodenje srečanj animatorjev« je tudi letos potekalo od 23. do 25. oktobra v Želimljem. Na tem vikendu smo si pogledali teorijo, katero smo tudi praktično preizkusili. Nismo pozabili niti na naše izkušnje, težave … Bilo je veliko smeha, tuhtanja in iskanja rešitev. Pečat vsemu pa je dal ON, ki nas je poklical, da v njegovem imenu delamo in služimo župniji ter animatorejm.

Voditelji oratorijev iz cele Slovenije smo se od 23.-25. oktobra 2009 zbrali  v Želimljah na nadaljevalnem usposabljanju za voditelje oratorija z naslovom "Vodenje srečanj animatorjev". Dogajanju pa je svoj pečat dodal tudi animator iz Črne gore, ki pomaga v SMC Celje.

V petek zvečer smo se zbrali in se z nekaj igrami spoznali in predstavili. Vikend je hitro minil ob različnih predavanjih in igrah - voditelji smo si zastavljali nekatera ključna vprašanja o našem delu in odkrivali nove ideje za delo z animatorji (npr. kateri so sestavni deli dobrega srečanja animatorjev, potrebe animatorjev, motivacija, srečanja med in po oratoriju, načrtovanje nekaterih srečanj,  duhovna poglobitev animatorjev, na kaj vse moram kot voditelj biti pozoren, ko pripravljam srečanja, kako gledati na posameznika, skupino in nalogo pri srečanjih ...).

Ker pa si tudi voditelji želimo čim več dogajanja, razgibanosti, pestrosti, je bilo tudi izobraževanje tako obarvano.  Nekaj teorije je bilo podane s predavanji, nekaj z raznimi pripomočki (tablo, plakati, projekcijo, filmčkom, pantomimo…) ter nekaj na podlagi naših konkretnih izkušenj iz preteklosti ali iz iger vlog (ustvarjenega vzdušja v samem prostoru). Dokaz, da ni bilo vse resno in strogo naravnano, je smeh, ki je prišel iz nas ob nekaterih trenutkih, ko smo odkrivali, kaj lahko storimo za naše animatorje ali kako lahko kakšno stvar popolnoma narobe uporabimo.

Zavedamo se, da ni vse le smeh, tuhtanje in odkrivanje odgovorov s pomočjo tistih, ki počnejo enake stvari kot mi, zato smo si tudi nekaj časa vzeli za osebno "puščavo", kjer smo imeli priložnost in čas za razmislek o sebi in našem delu.

Seveda nobeno srečanje ne mine brez družabnih večerov, zato smo ga seveda vključili tudi mi - skozi igro »Ko gre vse narobe« smo odigrali, kako je, če gre na oratoriju vse narobe, hkrati pa smo skozi to ponudili možno rešitev.

V nedeljo smo se s težkim srcem poslovili, ampak vsega lepega je enkrat konec ... Vsekakor pa nam je ostalo polno znanja, misli in novih znancev ter vzpodbud za naprej.

Ana Železnik in Viktorija Slovša

Galerija slik