Kateheze-Počitniški verouk malo drugače?¿?

V zraku je bilo polno zanimivih stvari, ki so se dogajale tu in tam. Tudi na naš oratorij nismo pozabili. Oratorij, kjer že nekaj let spoznavamo nove obraze, nove zgodbe,... Vsi smo komaj čakali na dan, ko bomo z našo Momo pričeli nov teden, ki bo zagotovo zelo lep in zanimiv.

Priprave na letošnji oratorij so bile kljub majhni ekipi v polnem teku. Zbirali smo se ob sobotnih večerih in snovali. Bilo je prijetno in zabavno. Naše delo bi lahko opisala kot peko kruha. Malo kvasa je potrebno, da kruh naraste. Potem, ko se speče smo ponosni in zadovoljni z našim delom. Tako je bilo tudi pri nas. Simona in Tina sta krivi, da smo se sploh pričeli zbirati. Na tem mestu bi se jima tudi zahvalila. Saj sta res..dekleti na mestu!!! Hvala vama! Za ves vajin trud, dobro voljo in besede spodbude. Naše delo je raslo in z vsakim srečanjem smo bili bolj zadovoljni in prepričani, da nam bo uspelo.

Letos sem se prvič spopadla s tem, da sem dobila skupino otrok oz. bila sem ANIMATORKA. Zadolžena sem bila za kateheze najmlajših, pa tudi kakšna delavnica je bila dodeljena meni. Kljub delu sem rada sprejela to priložnost, da poskusim nekaj novega. Malo sem se bala, da ne bi šlo kaj narobe,ali pa ne tako kot sem si zamislila. Bilo mi je zanimivo poskusiti nekaj novega in se ukvarjati z najmlajšimi, ki so tako simpatični...

Z animatorko Mojco smo se vsak dan vnaprej pripravljali. Potrebne so bile priprave...in še več priprav. Zbiranje pripomočkov, pa to….. :) Saj veste.

V ponedeljek zjutraj smo bile zares pripravljene. Vedele smo, da ne more iti nič narobe. Ko smo se glede na starost razdelili, smo dobile v najino skupino 14 otrok. Ker je bil prvi dan namenjen SPREJEMANJU in SPOZNAVANJU, smo se drug drugemu predstavili s pomočjo igre. Od otrok sem izvedela marsikaj. Najbolj sem si zapomnila izjavo deklice, ko je na vprašanje, zakaj je prišla na oratorij, odgovorila, da zato, ker so ji prijatelji povedali, da je zelo zabavno in da jim je bilo všeč. To mi je dalo vedeti, da se je o prejšnjem oratoriju govorilo in da smo naredili pozitiven vtis. V nadaljevanju smo izdelali uro iz papirja. Razdelili smo jo na posamezne dele, glede na to, kaj otroci delajo. Kdaj se igrajo, pomagajo staršem, se pripravljajo za šolo, itd.

Spoznali smo, da si moramo vzeti čas za prijatelje, pa tudi nase ne smemo pozabiti. Prisluhnili smo priliki o usmiljenem Samarijanu. »Ljubi svojega bljižnega kakor samega sebe!« Zapeli smo še nekaj pesmic, ter zmolili in zaključili s prvo katehezo na letošnjem oratoriju. Vem, da je bila kateheza otrokom všeč. Že naslednje jutro so me spraševali, kaj bomo počeli in če bo zopet zanimivo?

Vzeli smo si čas za IGRO. Z bansom smo pričeli. Nadaljevali z igro, ki nam je bila svetovana iz knjižice. Govorila je o tem, da sta za igro potrebna najmanj dva, da se lahko igramo le skupaj, ne pa metre in kilometre narazen. Dan je bil posvečen igri. Še dobro, da smo ravno tisti dan imeli potujoči oratorij in smo imeli prostora za igro in brezskrbno tekanje na pretek. Otroci so bili veseli, da so se lahko igrali različne igre in zmagovali s pomočjo tega, da so sodelovali in si med seboj pomagali. Zaključna molitev in vesela pesem nas je spremljala nazaj do drugih skupin.

3. dan smo si vzeli čas za DELO. Začeli smo s tako imenovanim »metla plesom«. Otroci so kar plesali in plesali... Pri »metla plesu« smo bili združeni s srednjo skupino in plesnih parov je bilo kar nekaj. Nato smo najmlajši zopet odšli na svoj »čolniček« in prisluhnili priliki o Jezusovem prvem čudežu. Spoznali smo, da ni najbolj pomembno kako veliko naredimo, temveč kako naredimo in, da smo pri tem vztrajni, pa četudi je naporno. Kot nam je velel Pepi: »Zamah za zamahom in vse bo v najlepšem redu...Korak za korakom.«

Napisali oz. narisali smo pismo staršem in se jim zahvalili za vse kar so za nas storili. Nato smo odšli v našo baziliko z glinenimi vrčki. Podučili smo se o tem, kako se v cerkev vstopa in kako se v njej obnaša. Potem smo pred oltarjem povedali svoje želje, delo za tisti dan in vrček postavili pred oltar. Prosili smo, da Bog usliši naše prošnje. Na koncu smo še zapeli in zmolili, ter potiho odšli iz cerkve.

Četrti dan smo posvetili MEDIJEM. S pesmijo smo pregnali utrujenost. Nato pa smo se že povsem čili igrali igrico telefonček. Otroke smo razdelili v 3 skupine in skupaj so morali pripraviti kratek opis tega, kar jim je na oratoriju všeč, o kom sploh govori letošnji oratorij itd. Nato so se predstavili še drugim. O tem kako se je Jezus prikazal Mariji Magdaleni smo poslušali v pridigi. Nato smo izdelali posebno knjižico. Narisali smo z barvicami, voščenkami, pastelami, tisto stvar, ki smo si jo na oratoriju najbolj zapomnili. Nastale so prave umetnine. Pesem in molitev sta zopet zaključili našo že 4. katehezo.

Zadnji dan smo se združili s srednjimi otroci in se skupaj pripravljali na zaključno mašo. Otroci so veselo ustvarjali in se pripravljali. Zavedali so se, da starši komaj čakajo na našo mašo, kjer se jim bomo predstavili s svojim delom. Vzeli smo si tudi čas za NEDELJO in NEBESA. Za konec smo zmolili in zapeli Slomškovo 'V nebesih sem doma', in tako zaključili našo zadnjo katehezo na 3. oratoriju v naši župniji.

Bilo je lepo. Kaj lepo...PREČUDOVITO! Otroci so bili veseli in z njimi smo bili veseli tudi mi, animatorji. Ni lepšega kot videti nasmeh in iskrice v očeh. Naš kruh se je dokončno spekel. Ves trud je bil poplačan z zahvalo in zagotovilom, da se naslednje leto zopet vidimo. Vedeli smo, da naše delo ni bilo zaman, da jim je bilo všeč.

Tako...Oratorij je končan. Letošnja junakinja Momo s prijatelji, se je poslovila. Nam pa bodo ostali spomini. Naš počitniški oratorij je minil v sproščenem vzdušju. Nismo pozabili na Boga. Vsak dan smo se mu zahvaljevali in ga prosili za naprej.

Vse atome, ki smo jih vložili v delo, so bili poplačani na drugačen, lepši način. Sedaj vemo, da ne smemo biti skopuški s časom, ko si ga moramo vzeti za druge in ne preveč razsipni in sebični, ko si ga moramo vzeti zase.

Biti animatorka je res čudovita izkušnja. Je neko razdajanje sebe drugim. Zdi se nerazumljivo. Treba je poskusiti! Biti animatorka je neka nova izkušnja za življenje. Teh pa potrebujemo še in še.

Sedaj pa pooočasi končujem. Ostali bodo prelepi spomini. Upam, da bom tej pisani zbirki spominov dodala drugo leto še več novih in novih.

 In ne pozabite: Pazite na čas in bodite točni! Pa lepe počitnice :)