"Oratorij je ZAKON!"

V sredo, 14. julija so nas prebudili topli sončni žarki. Nežno so nas božali in nas popeljali v nov dan, v dan, ki je bil s strani animatorjev in otrok že nestrpno pričakovan – v prvi oratorijski dan. Zbirali smo se na cerkvenem dvorišču, kjer je bilo ob jutranji telovadbi (ob prepevanju in plesanju bansov) poskrbljeno, da so se dokončno prebudili tudi tisti največji zaspančki.

Ker je bil to naš prvi skupni dan, smo se seznanili z nekaj pravili, ki so nas spremljala skozi Oratorij ter predstavili lačnega Poštkoja – poštni nabiralnik, ki se je že od lanskega leta veselil ponovnega snidenja z otroci in njihove pošte, seveda. Nadaljevali smo v cerkvi, kjer smo s skupno molitvijo prosili Gospodovega blagoslova. Naučili smo se himno letošnjega oratorija (s koreografijo vred :)) in glasno odpeli še nekaj pesmic. Ker smo bili že dodobra firbčni, kaj skriva letošnja oratorijska zgodba, smo dovolili, da so nas kodrasta deklica Momo, navihana želva Garmi in ostali junaki zgodbe popeljali nazaj v zgodovino – v čas amfiteatrov ter nam vsak dan Oratorija skušali predstaviti delček rdeče niti letošnje zgodbe, ki jo zaokrožuje geslo: Pazi, čas! Otroci so bili navdušeni nad predstavo, saj so njihove očke kar žarele, to pa so potrdili tudi vzkliki in želje, naj igrico ponovimo. Skozi Oratorij smo preko delavnic nekajkrat preizkusili tudi našo kreativnost in domišljijo. Izdelovali smo ribice iz mila (bile so kot prave – če jih ne bi takoj skrili v nahrbtnike, bi nam odplavale), risali na vrečke za šolske copate ter izdelovali kazala z želvico Garmi. Vse te izdelke smo odnesli domov in jih skrbno shranili, da nas bodo še dolgo spominjali na naše druženje.

Animatorji smo želeli naše otroke razvajati in jih presenečati na različne načine. Hmmmmmm?????? Se sprašujete, kako? Prvi dan so nas s svojim obiskom razveselili skavti iz sosednje Črenšovske župnije. Zelo so se potrudili in ustvarili super fino fajn vzdušje. Najprej so nam povedali nekaj besed o pomenu, ki ga ima njihova skavtska rutica, potem pa so se začele igre!!!  Poznate igrico buldogi? Ali pa rutka? Hm…. Veste, kako skavti sklenejo in kako razderejo krog, preden se razidejo? Neeeeee? No, pa tudi vi pokličite v goste skavte in boste z vsem na tekočem! Ne bo vam žal!  

V četrtek smo se igrali igrico Živi človek ne jezi se, kar pomeni, da smo bili mi figurice, ki so se sprehajale po velikem, barvnem igralnem polju. Da pa igrica ne bi bila preveč enostavna in z namenom, da bi res preizkusili, kako vzdržljivi so naši živčki (če sploh so :)), smo nekatera polja opremili z nalogami. Tako je bilo potrebno npr.: v pol minute vsaj dvajset krat izgovoriti besedo Oratorij; teči po igrišču ter pri tem pohoditi senco drugega in čuvati svojo lastno; se vrteti okrog svoje osi, … Nam je šlo kar dobro! Ob koncu smo bili nasmejani in dobre volje – le zakaj bi se jezili?

In tako je bil kar naenkrat že petek – zadnji dan, ko je Oratorij potekal po ustaljenem urniku. In po čem si ga bomo najbolj zapomnili? Po čisto pravi gusarski zabavi. Vsi otroci so si izdelali gusarska pokrivala – a zato še niso bili gusarji. Ne! Pravi gusarji so postali šele, ko so popili vsaj en kozarec gusarskega napitka, ki je bil pripravljen po posebnem, skrivnem receptu in je vseboval vse mogoče, od jabolk pa vse do črvičkov. Kaj več pa ne povem. Nenazadnje gre za skrivni recept. Je vredno najprej premisliti, če se splača biti gusar.

Petek pa je bil s strani otrok težko pričakovan tudi zaradi Oratorijske pošte. Naš nabiralnik Poštko je bil zelo zadovoljen, saj smo ga zabasali s pisemci, lepimi mislimi, risbicami, ki smo jih namenili drugim in jim s tem pokazali, kako pomembni so za nas. Da je bilo vzdušje še boljše, pa nam je pošto pripeljal pravi poštar.

Tri dni oratorija smo preživeli v domačem kraju, zato je bil v soboto čas, da se odpravimo na potep! In smo šli! Ucvrli smo jo proti Mariboru, kjer smo si najprej ogledali akvarij terarij. Nekatere živali smo videli prvič in so se nam zato še posebej vtisnile v spomin. Našo pozornost pa je pritegnila tudi želva – bi bilo možno, da je v sorodu z Garmi??? Po ogledu terarija smo pot nadaljevali proti Sv. Trojici, kjer smo se ustavili v cerkvi. Tamkajšnji g. župnik nam je povedal nekaj besed o zgodovini cerkve, nato pa smo se skupaj v molitvi še priporočili Bogu in zapeli nekaj pesmic!

Vse lepo enkrat mine! Tako je napočil tudi čas zaključka našega Oratorija. Da pa se ne bi razšli kar tako, smo se od našega skupnega druženja poslovili po slovesni, proščenski sv. maši, pri kateri smo vse skozi tudi sodelovali.

Tekom Oratorija smo doživeli drobne trenutke radosti, presenečenja, veselja, si pridobili nove prijatelje in se imeli preprosto lepo. Animatorji upamo, da se je geslo "Pazi, čas!", vsaj malo dotaknilo srčka vsakega izmed nas. Upamo, da v vsakdanjem življenju ne bomo Sivi gospodje, sužnji časa, ampak da bomo sledili zgledu junakinje Momo, da bomo znali  v srcih ohraniti vedrino. Upamo in si močno želimo, da se naslednje leto ponovno snidemo in to v še večjem številu!

PoZDrAvČek Iz VelikE PoLAnE :)