Oratorij na Trsteniku

Tudi letošnje počitnice si je marsikdo želel preživeti v družbi s polno mero smeha in veselja, a vendar ne v čistem brezdelju. Zato odločitev za oratorij, ki je potekal na Trsteniku od 5. do 10. julija, bržkone ni bila napačna poteza. Trudili smo se, da bi s tega enotedenskega druženja prišli sproščeni kot izpred domačega ognjišča, polni čudovitih vtisov na trenutke smeha in zabave, s poglobljeno vero in vsaj za spoznanje bogatejši, ko stopamo proti svetu odraslosti. Naše želje so se oklepale upanja, da nam bo prijetno.

In res nam je bilo.
Že samo število udeleženih je dokaz, da so bila naša srečanja vselej prijetna. Kar 91 otrok je ves teden z veseljem obiskovalo oratorij, za katerega se je po svojih najboljših močeh potrudilo 13 animatorjev. Oratorija so se udeležili tudi otroci iz drugih župnij: Gorič, Preddvora, Tržiča, Predoselj, Cerkelj, itd. Vsa ta doživetja pa se ne bi uresničila, če si ne bi pošteno zavihal rokavov gospod župnik, Jože Brečko, ki je organiziral letošnji oratorij. Da so naše melodije zvenele bolj ubrano, so poskrbele strune kitare, ki so pravi zven dobile šle ob prstih naše Jane, ki nam je priskočila na pomoč.
Letos nas je nekaj za življenje naučila izkušnja mučenke Katarine Aleksandrijske, t.i. Modre. Preko njenega značaja in odprtosti za vero smo lahko doumeli smisel naslova letošnjega oratorija, ki se glasi: Lahko si zvezda !

Poskušali smo biti nekakšne zvezde, čeprav nismo vedno sijali tako močno kot Modra. Vseeno pa je naša svetloba prinesla vsaj nasmeh na obrazih, ko smo vsako jutro dvigovali zastavo … ko smo se polni pričakovanj odpravili v delavnice, kjer smo se preizkusili v vlogi pirografov, izdelovalcev punčk iz kuhalnic, oblikovalcev modelčkov iz mavca, izdelovalcev volnenih cofkov in kuharjev … ko smo se pošteno lačni podprli z odlično malico (za kar gre zahvala našemu kuharju) … ko smo se v prostem času pomerili v športnih turnirjih … ko smo popoldne porabljali energijo v različnih velikih igrah in ko smo se ob štirih zopet ustavili ob zastavi med petjem himne … Kot zvezde pa smo zares zasijali tudi na izletu, kjer smo-četudi kot številčna skupina-kot delček narave začutili človekovo majhnost.

Tudi domov smo odnesli zvezde. Res, da so bile iz papirja in da smo vsak dan dobili le en krak, a ob koncu oratorija je naša zvezda popolna, vsak njen krak pa krasi modrost, ki nam v življenju lahko pomaga sijati-sijati kot zvezda. Če ta zvezda le ne pozabi, da sama ne more sijati in da je nad njo še Nekdo, ki ureja njeno delovanje.