Oratorij 2005 na Trsteniku
Leto se je prav urno obrnilo naokrog. Komaj prebujeno pomladno jutro se prižgalo v poletni dan. Pomlad se je torej zopet prelevila v poletje in na Trsteniku so ga tudi letos popestrili pisani oratorijski dnevi. K tem pisanim barvam je pripomoglo okrog 80 udeležencev in 25 animatorjev. Prav pošteno pa si je moral zavihati rokave in pljuniti v roke naš župnik, ki mu dela vsekakor ni manjkalo. Pa še Nekdo je bil z nami. Njegov dih smo občutili na vsakem koraku.
Vsako jutro smo začeli v znamenju angelov. S pesmijo o njih, ki je postala naša himna, in z dvigom zastave. Naš prepoznavni znak pa ni bilo le petje ob zvenu strun kitare, temveč tudi molitev. Sledila je zgodba, za katero so letos pobrskali po straneh Stare zaveze ter našli pripoved o Tobitu in njegovem sinu Tobiju. Tudi njega je na poti po puščavi spremljal angel, ki se je skril pod tančico prijatelja Azarja. Pomagal mu je pri spoznavanju sveta, a le do te mere, da mu je preprosto podal navodila, učenje pa prepustil njemu samemu. Tako smo v katehezi poskušali odkriti vsak svojega angela učitelja, da bi mu v življenju znali prisluhniti in se tako učili delati dobro.
Delavnice so obrodile kar nekaj bogatih sadov. Vse od angelcev, cofkov, mozaikov (kasneje se je ta delavnica odpravila v kuharske vode), lesenih inštrumentov pa do obeskov za ključe, slik, nastalih iz semen in ribic iz storžev. Po – vedno okusni – malici je nastopil čas odmora, ko je vsakdo imel bodisi nekaj časa zase bodisi za svoje soigralce pri športu. Pri nogometu se je pokazal timski duh, v namiznem nogometu, namiznem tenisu in biljardu pa so se izkazale tudi dvojice oz. posamezniki.
Popoldne smo iskali angele na drugačen način. Velike igre na travniku, gledanje televizije v deževnem torkovem popoldnevu, vodne igre in pa obisk čarodeja v petek niso bili le čas za druženje, temveč tudi odkrivanje tistih drobnih angelov smeha in veselja.Vsako popoldne smo končali z molitvijo in ob spuščanju zastave še enkrat zapeli našo himno za vse na novo odkrite angele. To je bil bolj ali manj urnik našega vsakdana.
Izjema je bila sreda, ki je pokazala kar nekaj sončnih žarkov in smo jo izkoristili za naš izlet na Kurešček. Petek je bil prav poseben dan. Ovili smo ga v molitev, ki smo jo popestrili z delanjem verige. Njeni členi ponazarjajo osebe, ki smo jim molitev namenili. Veriga zdaj v cerkvi čaka, da bo Bog zagotovo slišal naše prošnje. Tako se je naše oratorijsko potovanje prevesilo v soboto, ki je še zadnji delovni dan tega napornega tedna. Prišli smo do konca in materialni rezultati enotedenskega dela so izdelki. Ti molče pričajo, da smo ves teden skupaj poslušali šepet angelov.
Vsak, ki je prišel, je prinesel s seboj delček sebe. Nekateri so prišli iskat to, drugi ono, a spotoma smo mimogrede odkrili kaj čisto drugega. V srce pa smo eden drugemu vtetovirali letošnje geslo. To jasno pravi, da vsemu navkljub, kar čaka za vsakim naslednjim ovinkom, angeli skozi zrak šepečejo: »Ne se bat’!«
Izlet na Kurešček
Nekega dne, natančneje neko sredo, se je čez devetdeset mladih src odpravilo iskat čudeže, ne vedoč, da so tudi sami mali zapleteni čudeži. Vreme se je uspešno »držalo gor«, tako da so kar v naravi doživeli skrivnost svete maše, kjer je nekaj besed o svoji življenjski poti spregovoril eden letošnjih novomašnikov, Jure Babnik. Nato so šli naprej in prisluhnili zgodbi, v kateri je Tobija s prijateljem, po imenu Azarja, odšel na pot. Tudi sami so bili na poti in nemalokdo je začutil željo po takšnem vodniku, kakršen je bil Azarja. V teku dneva so iskali toplo dlan, ki bi jih peljala po dani stezi. Čas do kosila so preživeli v raznih zabavnih igrah. Piknik je spravil na delo vsa lačna usta, še posebej mamljiv je bil kruh iz domače peči. Zatem se je čez devetdeset postav podilo za le dvema zastavicama. Igra, ki se ji reče »zastav’ca krast«, je odkrila zaveznike, ti pa so počasi prerasli v prijatelje, ki so bili – vsaj malo – podobni Tobijevemu spremljevalcu. Teh devetdeset ljudi si ni moglo kaj, da se ne bi šli pomerit tudi v vlečenju vrvi. Nenadoma se je izmed njih izluščilo dvajset animatorjev, ki so z zmago hoteli potrditi svoj animatorski čin. Pa jih je preostalih sedemdeset krepko premagalo. Nato so krenili domov. V avtobusih se je dogajalo vse mogoče. Pogovarjalo, pelo, molilo, pripovedovalo vice in celo plesalo polko.
V prvih zametkih večera sta avtobusa dosegla domače kraje. Število devetdeset je naglo upadalo, dokler nista ostala le še voznika. No, če ne štejemo njunih angelov varuhov. Vseh drugih devetdeset potnikov in njihovih devetdeset angelov pa je odskakljalo domov. Na obrazu so bili obrisi nasmehov, ki so jih krasili in navdajali s srečo do konca oratorijskih dni. Nihče pa ni pomislil na to, kdo je risal to srečo na obraz. Hmmm, če to ni bilo tistih devetdeset angelov …
/animatorka Marta/
DELAVNICE
1. delavnica: ANGELČKIAnimatorji: Lea, Rok, Klara
V naši delavnici so se otroci zamotili z izdelovanjem angelčkov. Izdelali smo jih iz glinenega lončka, lesene kroglice, kosmate žice in posušene slame. Glinen lonček nam je služil za izdelavo trupa, lesena kroglica predstavlja glavo, iz kosmate žice smo oblikovali krila, posušena slama pa služi kot lasulja. Otroci so se izkazali za zelo »zagnane« izdelovalce in oblikovalce obenem, njihova domišljija praktično ne pozna meja, na koncu pa so bili (vsaj po njihovih obrazih sodeč) vidno zadovoljni. Prav tako kot animatorji.
Animatorke: Petra, Monika, Karin, Marta
Naša delavnica se je odpravila v izdelovanje ribic. Ves material, ki smo ga potrebovali, je bil pravzaprav le en navaden storž, DAS-masa, po želji tempera barve in pa zvrhana mera domišljije. Te otrokom ni manjkalo, moramo pa priznati, da se na ribicah poznajo tudi sledi prstov animatork. Me smo z delom vsekakor zadovoljne.
Animatorji: Anka, Maja, Luka, Nika
Pri nas smo delali mozaike. Za to smo potrebovali plastične podstavke, razbite kose keramike, lepilo za keramiko in fugirno maso. Najprej smo dali v plastične podstavke lepilo za keramiko, nato so otroci začeli lepiti ploščice. Izdelki pa s tem še niso bili dokončani. Animatorji smo jih nato še polili s fugirno maso. Ko se je to posušilo, smo sprali fugirno maso in nastali so lepi mozaiki.
V četrtek pa smo začeli s kuhanjem, saj je bilo z mozaiki preveč dela. Ta dan smo spekli biskvit s hruškovim ekstratom. V petek pa smo pekli palačinke s smetanovim, marmeladnim in čokoladnim nadevom. Sobota je postala dan za čokoladne kroglice. Vse nastale dobrote so s slastjo pojedli. Kaj naj rečemo … Bilo je okusno!
Animatorji: Tjaša, Primož, Nina
Naša delavnica je dokaz, da iz najmanjših semen lahko zrastejo čudovite umetnine. Semena so bila najrazličnejših oblik, velikosti in barv, služila pa so kot naše osnovno gradivo. Pridno kot mravljice smo nanašali semena na belino lista. Zrna – gradnike smo povezali z lepilom – vezivom. Pod našimi prsti so zrasle hiše, zašumele reke in zacvetele rože. Delo nam ni povzročalo težav, le kanček domišljije smo morali vnesti v nastajajoče izdelke.
Animatorji: Anita, Matej, Anja
Namen naše delavnice je bil narediti kaj praktičnega in pri tem neznansko uživati. Resnično nam je uspelo ohraniti dobro voljo, medtem ko so pod našimi marljivimi rokami iz pisanih barvnih pen nastajali obeski najrazličnejših oblik. Naš načrt je torej uspel. Združili smo prijetno s koristnim, obeski pa so priča temu enotedenskemu trudu.
Animatorji: Matic, Petra, Jaka
V tej delavnici se je odločilo za izdelovanje inštrumentov. Res je, da gre bolj za preprosta glasbila, a vseeno služijo svojemu namenu. Zanimivo je, da nanje sploh ne bodo igrali otroci, temveč veter, saj se jih po navadi obesi nad vhodna vrata. Je pa treba priznati, da moraš biti kar malo »mojster«, če hočeš iz deščice, vrvic in petih žebljev sestaviti inštrument.
Animatorja: Tomaž, Matevž
Naša delavnica pa je oratorij obogatila s cofki. Le-ti so nastali iz dveh kartončkov, okrog katerih smo navili pisano volno. Nato je sledil tehnično zapleten postopek rezanja kartončkov in v hipu je bil tu prekrasen cofek. V delavnici pa je bil poudarek predvsem na redu in disciplini. Nekako bi jo lahko poimenovali tudi vojaška delavnica. Najini imeni pač povesta svoje. Še najin komentar (moto): »Bolje biti tepen s palico, nego strgati volno!« Da pa vse skupaj ne bo videti tako grozno, pa zadovoljstvo ob izdelanem cofku pretehta vse muke ob izdelovanju.
/animatorji delavnic in Marta/
Obiščite nas na Facebooku