Oratorij 2006

Precej težko je začeti tole kratko pisanje, za katerega že vnaprej vem, da ne bo moglo popisati vseh čudovitih presenečenj, nepozabnih dogodivščin in neprecenljivih izkušenj, ki smo jih bili deležni na oratoriju konec junija. Prav tako težko, mogoče še težje, pa je začeti s tradicijo oratorijev v župniji, ki s tem nima še prav nobenih izkušenj, kot jih nimajo mladi, ki bi si želeli biti animatorji, kot jih nima gospod župnik, ki ni vajen takšnega vrišča in množice otrok dan na dan okrog župnišča, kot niso vajeni sosedje, ki so morali letos prvič vse to poslušati in prenašati, … Kot se je izkazalo na čisto prvem oratoriju župnije Smlednik, pa zadošča oooogromno pripravljenosti, poguma, požrtvovalnosti, sodelovanja in potrpljenja s strani animatorjev, gospoda župnika, sosedov in cele župnije, da oratorij v vsestransko zadovoljstvo tako presenetljivo odlično uspe, kot je naš.
Z vsakotedenskimi sestanki smo začeli animatorji že jeseni – izbirali smo vodjo (in odlično izbrali), učili smo se banse in pesmi, se ubadali s finančnimi in organizacijskimi problemi, preizkušali igre in se učili delavnic, zagnano sodelovali pri katehezah … skratka učili smo se od začetka. Pogosto je bil z nami gospod župnik, nas opozarjal in hkrati spodbujal že s svojo prisotnostjo, povabili smo tudi goste z več izkušnjami in načrtovali v končni fazi petdnevni oratorij (od spoznavanja v torek popoldne do zaključnih svetih maš v soboto in nedeljo). Pred oratorijem samim smo otroke povabili še na nekaj dopoldanskih delavnic – izdelovanje čestitk, valjenje pirhov ipd. in se vsaj malo bolj »od blizu« seznanili z delom z otroki.
Intenzivnost priprav je z bližanjem datuma začetka oratorija eksponentno rasla, prav tako pa razburjenje in pričakovanje, bili smo v polni pripravljenosti in »štimalo« je zaenkrat prav vse. Pričakovano število otrok (40) je bilo skoraj podvojeno – nekaj tednov pred oratorijem smo zaključili s prijavami pri 70 udeležencih.
In končno se je naša agonija končala: prav zares se je začelo. Prvo oratorijsko popoldne je minilo v učenju himne, delitvi na skupine, spoznavanju in izdelavi lesenih obeskov z imeni, s katerimi smo se postavljali še ves teden od najmlajše skupine prvošolčkov do »tavelikih« iz 5. razreda. Odšli so še malo zmedeni, a zadovoljni, prav takšni smo bili tudi animatorji na refleksiji in naslednje jutro na sestanku. Z dnevi pa smo se navadili na jutranje zbiranje in zelo majhen obisk jutranjega varstva (razen v četrtek, ko smo si ogledali zvonove v zvoniku), na ogled igrice (za prvič smo izbrali nezahtevnega Kekca) pri kateri je igralce pogosto premagal smeh celo v najbolj dramatičnih trenutkih in na živahno umirjenost v času katehez in delavnic po skupinah. Ustvarjalnost smo preskušali z barvanjem majic, delanjem sadne kupe, križev iz vžigalic, svečnikov iz gline, zvončkov iz slanega testa in zadnji dan s sestavljanjem mozaikov iz kamenčkov, ki jih je skupina cel teden služila z opravljanjem dobrih del, kar so skupine vzele zelo resno z najmlajšimi na čelu. Opoldne smo šli na molitev v cerkev in naprej na kosilo v kulturni dom ob prijazni postrežbi nekaterih mamic in babic. Hrane je bilo res v izobilju – poleg vsakodnevnega kosila so nas vaščanke zasule s pecivom in sadjem, ki smo ga skladiščili kar v kapeli in je šlo vsem nadebudnežem (otrokom in malo starejšim otrokom, ki smo se ukvarjali z njimi) dobro pod zob. Popoldne so bile na vrsti težko pričakovane igre – poligon, orientacijski tek in vrhunec: vodne igre z gasilci in brizgalno, ki so se zaključile z dežjem (ki je prijazno počakal in se ulil šele, ko smo bili že vsi preoblečeni in na suhem v kulturnem domu). Igram je sledil spust zastave in himna Z nasmehom v očeh, nato pa slovo do naslednjega dne. V soboto pa ni bilo slovesa do naslednjega dne, ker se je oratorij za letos zaključil z mašo, prireditvijo in predstavitvijo vseh sedmih skupin, na katero so bili povabljeni tudi starši in vsi vaščani. Še ena oratorijska maša je bila v nedeljo, kjer smo se predstavili vsej župniji in se zahvalili za vso obilno podporo, trud in pomoč.
Tako se je naš prvi oratorij iztekel, sicer nam je vsem pobral veliko energije v teh nekaj dneh, hkrati pa nas napolnil z zadovoljstvom, ker nam je že prvič tako čudovito uspel, ker imamo odslej kar nekaj prijateljev več, ker se je župnija izkazala s povezanostjo in ker smo mladi uspeli narediti zares nekaj velikega in si pridobiti zaupanje. Še posebej pa smo zadovoljni, ker so Nasmeh v očeh, geslo oratorija, odnesli s seboj otroci, starši, gospod župnik, vsi sodelujoči in predvsem animatorji in se že veselimo vseh vsakoletnih oratorijev, kar je komaj rojena tradicija v župniji Smlednik.

Blažka Bogataj