Poslanica animatorjem Oratorija 2010: Pazi, čas!
Saj se spomnite trenutka, ko ste hoteli še koga nagovoriti za pomoč pri oratoriju. »Ko bi le utegnil!« je bolj kot odgovor slišati vzdihovanje. Ob tem se tudi sami vprašamo, ali si je za to res vredno vzeti čas.
Toliko dogajanja je okrog nas, da se nam včasih zdi, da je odklop še najboljša rešitev. Obsedeti pred računalnikom ali televizijo je izbira, ki pogosto reši te težave. Z daljincem v roki si preganjamo dolgčas in pozabljamo na vse zamujeno v življenju. Udobno nameščen in počasi zamaščen dopuščam, da gre življenje v najbolj premišljenih in prefinjenih oblikah mimo mene. Postajamo opazovalci, nergači, sem ter tja izbirčneži, spet nevoščljivci, privoščljivci, pogosto naveličanci, če ne osamljenci. Sem ter tja pošljemo kakšno sporočilo, se priklopimo na to ali ono mrežo, skačemo od te do one oddaje. Vsak ima svoj žanr in za vsakogar se kaj najde, le da vedno pogosteje menjamo kanale, strani. Vse lepo od daleč in brez prave zavesti, da me bo prej ali slej preplavil občutek, kako to le ni tisto pravo življenje, po katerem hrepenim. In potem pišejo znanstvene razprave, raziskave, ugotovitve o generaciji, ki živi v virtualnem svetu; o generaciji, ki je brez domišljije, brez socialnih veščin in brez prihodnosti. Le ugotovitve brez rešitve.
Če pogledam animatorje, s katerimi sem delal, jih sedaj srečujem tu, na Kodeljevem in verjamem, da bi jih tudi drugod po oratorijih, bi z lahkoto ovrgel vse te znanstvene ugotovitve o sodobnem mladostniku. Animator utegne, si vzame čas, je sposoben pozabiti na njemu najljubšo oddajo, ker ne more pozabiti na otroke, s katerimi je pripravljen izgubiti živce, da bi jim vsaj malo pričaral veselje do življenja. Momo še živi in z njim svet domišljije. Čas se ni ustavil samo v zgodbi, s katero boste vzgajali to leto; čas se ustavi tudi na vašem dvorišču.
Pogosto rečemo, da se je kje ustavil čas, ko mislimo na zastarelost. Stari ljudje se vprašujejo, kaj je z današnjim svetom. Včasih so hodili peš, pisali s peresi, nosili sporočila na pošto, obdelovali polja z rokami in premagali ogromne razdalje, da so obiskali prijatelje, in še jim je ostajal čas za kratek klepet z neznancem. Danes se nam vsem mudi. Bodite starokopitni, ker boste le tako pred časom. Oratorijsko dvorišče je najboljše zdravilo za nevrotičen in z urniki obseden svet. Med igro ne animirate le otrok, ampak razvnemate zdolgočasenega potrošnika. V vaši igri pokajo okovi tržnih zakonitosti. Z zapravljanjem časa na razigranem dvorišču praznite trgovine in razblinjate učinke reklamnih sporočil. Človeka vračate k človeku in nič več ne bo otrok le potencialni kupec.
Vprašanja in misli za poglobitev poslanice
Ko je sv. Janez Bosko v starosti opazoval svoje 'animatorje' po oratorijih, ni videl šole, kapele, delavnice. Videl je dvorišče. Prepričan je bil, da le tam lahko živi njegov ideal mladosti in življenja. V šoli, delavnici, kapeli imamo urnike, pravila, red, ki določajo, kako in kaj moramo storiti. Vse to je nujnost življenja, resnost dela in pot do odgovornosti. A za vsem tem se lahko skrijemo. Na dvorišču je spontanost, je človek tak, kot je. Zmrazilo ga je, ko je videl, da mladi ne zmorejo več prave sproščenosti. Vzgojitelj Janez Bosko ugotovi, da so animatorji, njegovi nasledniki, krivi, da ni več v njegovem oratoriju veselja, igre, sproščenosti. Gotovo so imeli veliko dela in ob tem so se sem ter tja celo spomnili, da bi šli med mlade, ampak to je bilo narejeno, pod pritiskom, brez pravega veselja. Animator mora biti duša dvorišča. Predvsem pa mora tam živeti on sam, kot Momo v letošnji zgodbi, kot Janez Bosko sredi svojih fantov.
Momo, mala deklica, je znala poslušati, si je vzela čas, ker je verjela v vsak trenutek življenja. Da preženemo sivino sodobnega sveta, da izženemo dolgčas in razodenemo svetu Odrešenika, se odpravljamo na njeno pot. Ne imejte občutka, da na dvorišču zapravljate čas, tam ste edino pravo zdravilo človeštva. Kje so še danes taki, ki bi z radostjo podarili svoj čas? Vaša zastonjska podaritev otrokom odpira v preračunljivem trgu globaliziranega sveta najbolj dobičkonosne delnice: veselje do življenja. Ko se bodo na vas obešali otroci, vam iz ust pili besede, vas občudovali pri raznih spretnostih, vas jezili s svojo razigranostjo in neukročenostjo, spravljali ob živce z razvajenostjo, morili s svojimi vprašanji, se veselite, ker ste za nekoga postali človek in po tem človeku se edino lahko učloveči Beseda življenja. Vsak izmed vas bo tako molitev na dvorišču zdolgočasenega sveta!
Janez Vodičar SDB
Obiščite nas na Facebooku
