Poslanica animatorjem Oratorija 2011: Gremo v Jezusovo smer
Ko vstopam v zakristijo, da bi se pripravil na obhajanje svete maše, je moje prvo dejanje, da izklopim mobitel. Vsi smo opremljeni s tem aparatom. Med seboj smo povezani ves čas in kadarkoli. Tako rekoč druge nenehno nosimo pri sebi. To nam daje občutek posebne bližine in varnosti. Vsak čas lahko vzpostavimo zvezo. Z mobitelom premagujemo neslutene razdalje. Glasovi so povsod, le ujeti jih je treba.
Vendar pa so naši stiki z Bogom ostali na isti ravni kot tedaj, ko se je pogovarjal s prerokom Jonom. Da bi lahko govorili z njim, si s telefoni, e-maili in mobiteli nimamo kaj pomagati. On nima ne svoje klicne številke niti elektronske pošte. Pri Bogu je vse nadčasovno. Samo če pridemo pred njega osebno, s svojo ljubeznijo, s svojim hrepenenjem, lahko z njim vzpostavimo komunikacijo.
Jona je imel vero, ne pa ljubezni. Slišal je Boga, vendar ga ni ubogal. Boga se je bal, ni ga ljubil. Zato ni šel v Ninive, kamor ga je Bog pošiljal, da bi tam oznanjal Ninivljanom pokoro in spreobrnjenje. Zavil je v svojo smer. Toda pred Bogom se ne da pobegniti. Vedno potuje z nami. Nosimo ga v srcu. Če bi si iztrgali srce, ga ne bi pregnali. On ostaja. Znamenje tega je vest, ki se oglaša tudi po dejanjih, ki niso Bogu po volji. Ko je Jona bežal pred Bogom, se mu je oglasila vest, da ne dela prav. Bog je bil z njim. Zaradi tega je bil Jona zbegan, nemiren in tečen. Jonu bi lahko bilo ime Tečnoba. Da je Jona tečen, so opazili vsi, ki so ga poznali. Najprej njegovi domači, potem Ninivljani, posadka ladje za Taršiš, celo riba, ki ga je požrla. Kljub Jonovi tečnobi so ga spoštovali, ker so vedeli, da je prerok, poklican od Boga. Znali so mu izkazovati usmiljenje. Niso ga zapustili.
V letu solidarnosti se moramo vsi učiti usmiljenja. Zame je to krepost, ki jo Slovenija v tem trenutku najbolj potrebuje. Mnogo Jonov ali Tečnob hodi med nami. Bog jih je poklical in poslal, da stopijo do ljudi in jim pomagajo, oni pa širijo nezadovoljstvo, paniko, jezo, sovraštvo in razdor. Da bi bili uspešni pri svojem delu, uporabljajo celo televizijo, radio, internet in časopise.
Gospode župnike in kaplane prosim, da gredo vsak dan oratorija skupaj z animatorji in otroki v župnijsko cerkev in pred tabernakljem pozdravijo Jezusa. Tam jim bo povedal, v katero smer morajo tisti dan hoditi. Med dnevom jih bo krepil z usmiljenjem. Animatorji bodo lažje prenašali nekatere razgrajače ali samovoljneže. Otroci pa bodo bolj prizanesljivi do animatorjev in bodo razumeli njihovo morebitno utrujenost ali brezvoljnost. Priporočam, da bi tudi dan zaključili pred Jezusom v tabernaklju, kjer bi se eden drugemu opravičili, če kaj ni bilo v redu, in si zaželeli srečno pot domov ter naslednji dan veselo vrnitev na v oratorij.
Dragi animatorji!
Skupaj gremo v smer od Jona Tečnobe do usmiljenega Jezusa.
Če je Jezus z vami, boste vedno šli v njegovo smer!
Stopimo pogumno na pot Oratorija 2011 – za več usmiljenja v Sloveniji!
+Peter Štumpf
murskosoboški škof
-------------------------------------
Obiščite nas na Facebooku