Facebook - Oratorij.net

Dan na oratoriju

Zbiranje
Dvig zastave
Molitev
Zgodba
Kateheze
Delavnice
Velika igra

Zgodovina Oratorija

Začetnik oratorija kot vzgojno-pastoralnega programa je sv. Filip Neri, pri katerem se je zgledoval tudi sv. Karel Boromejski (oba 16. st.). Najmočnejši pečat oratoriju je dal sv. Janez Bosko, ki ga je v 19. st. uporabil v službi socialno ogroženih mladih. Redovna družba salezijancev, ki jo je sv. Janez Bosko ustanovil, je oratorij ponesla po vsem svetu. L. 1901 je z njihovim prihodom na slovenska tla prišel tudi oratorij. Po drugi svetovni vojni je bilo oratorijsko dogajanje zaustavljeno, l. 1988 pa je bilo ponovno oživljeno. L. 1995 so začeli izhajati oratorijski priročniki.

-------------------------------------------------

Sv. Filip Neri in sv. Karel Boromejski – začetnika novega vzgojno-pastoralnega pristopa

V pastoralno-katehetski dejavnosti se beseda oratorij prvič pojavi s sv. Filipom Nerijem (1515–1595). S svojimi sodelavci je v Rimu začel pripravljati duhovna srečanja za mlade in odrasle, laike in duhovnike, kakršnih do takrat še niso poznali. Program so sestavljale molitve, pridige, duhovno razmišljanje, branje Svetega pisma in petje duhovnih pesmi. Program oz. prostor, v katerem so se zbirali, je poimenoval oratorij. Oratorij v tem prvotnem pomenu besede lahko dobesedno prevedemo kot "molilnica" (lat. orare = moliti, lat. oratio = molitev). Nov način duhovnega prizadevanja je naletel na velik pozitiven odziv. Da bi se njegovo delo razširilo in nadaljevalo, je Filip Neri ustanovil družbo "oratorijancev". Dodatno je širjenje takratnega oratorijanskega gibanja pospešil milanski škof sv. Karel Boromejski (1538-1584), ki je šole krščanskega nauka (scuole della dottrina cristiana), namenjene mladim, prav tako poimenoval oratorij [1].

Sv. Janez Bosko – sodobni oratorij z izdelanim vzgojnim sistemom

Za omenjenima pionirjema se je z oratorijem intenzivno ukvarjal sv. Janez Bosko (1815-1888). Kot duhovnik je iskal primeren vzgojno-pastoralni odgovor na veliko stisko množice mladih, ki so v mesto Torino prišli »s trebuhom za kruhom« in so se znašli brez primerne socialne, duhovne, pastoralne in vzgojne oskrbe ter bili prepuščeni na milost in nemilost surovemu kapitalizmu. Odločil se je za oratorij. Na svoj način je preoblikoval idejo oratorijev Filipa Nerija in Karla Boromejskega. Dodal je elemente nekaterih drugih vzgojnih ustanov in jih glede na lastno izkušnjo oblikoval v izvirno sintezo, ki jo je poimenoval preventivni vzgojni sistem. Njegov Oratorij imamo za začetek in vzor sodobnega oratorija.

Don Bosko je mlade v oratoriju zbiral najprej ob nedeljah. Z njimi se je igral, zabaval, molil, hodil na sprehode ter jih učil branja, pisanja, računanja in verskih resnic. Svoje delo je poimenoval "nedeljski ali praznični oratorij". A program se je kmalu razširil tudi na druge dni v tednu. Ustanovljene so bile najprej večerne, nato pa redne šole, delavnice za učenje obrti in domovi za fante. Tako je ime "oratorij" prešlo na vse don Boskovo delo in poslanstvo s stavbami in igrišči vred.

Kot naslednike svojega poslanstva je don Bosko ustanovil redovno družbo salezijancev, ki jo je poimenoval po sv. Frančišku Saleškem, in sicer z namenom, da bi si salezijanski vzgojitelji za model osebnostne drže vzeli ljubeznivost sv. Frančiška Saleškega.

V istem obdobju je v italijanskem kraju Mornese na don Bosku podoben način vzgajala tudi sv.Marija Mazzarello (1837-1881). Po srečanju z Janezom Boskom ni trajalo dolgo, da se je rodila ideja o novi ženski redovni skupnosti, ki se bo posvetila vzgoji deklet. Tako sta skupaj ustanovila redovno družbo hčera Marije Pomočnice (HMP; tudi "salezijanke").

Slovenija – pred in po 2. svetovni vojni

V Slovenijo je oratorij v obliki nedeljskega in vsakodnevnega oratorija prišel skupaj s salezijanci in salezijanci sotrudniki v letu 1901. »Na današnjem slovenskem prostoru je prvi začel delovati oratorij v Piranu.« [2] Druga svetovna vojna oz. povojni totalitarni režim sta skupaj z drugo vzgojno dejavnostjo Katoliške cerkve ustavila tudi štiridesetletno prizadevanje slovenskih salezijancev in pred kratkim začeto vzgojno delo hčera Marije Pomočnice. Oratorija dolgo časa ni bilo mogoče organizirati. Kljub temu so tako salezijanci kot sestre hčere Marije Pomočnice iskali način, kako bi v okviru rednega župnijskega poslanstva delovali v oratorijskem slogu.

1988–1995: Novi začetki v Sloveniji

Leta 1988 je Salezijanska družina po vsem svetu obhajala stoletnico don Boskove smrti. To je bila tudi v Sloveniji spodbuda za nove korake aktivnega dela za slovensko mladino. Slovenski salezijanci so z mladimi animatorji pripravili projekt Don Boskov šotor, ki je krožil predvsem po salezijanskih župnijah. Sestre HMP so v župniji Ljubljana sv. Jakob pripravile katehetski program v oratorijskem slogu z naslovom Bambo in z vsebinskim sporočilom o zakramentih. Oba programa sta imela vse elemente današnjega oratorija.

Od l. 1988 so nastajale različne oblike oratorijskih programov: poletni župnijski programi, priprave na nove maše, ljudski misijoni za otroke in mlade. Zlasti v ljudskih misijonih (1991-1994) se je za oratorijske programe dokončno »prijelo« in uveljavilo poimenovanje oratorij.

1995: Oratorijski priročnik – poenotenje in razširitev oratorija

Podlaga za hitro širjenje oratorijskega programa po slovenskih župnijah je vsakoletni oratorijski priročnik, ki po zgledu italijanskega Estate Ragazzi od l. 1995 izhaja v knjižni obliki. V pripravi in izdaji oratorijskega priročnika so se združile dotedanje različne pobude v okviru mladinske pastorale salezijancev in hčera Marije Pomočnice. Prvi zametki priročnika so nastali v l. 1993 in 1994 – kot gradivo za interno uporabo so ga pripravili salezijanski bogoslovci.

Oratorijski priročnik v knjižni obliki je oratorije med seboj povezal, hkrati pa dal možnost za zagon tudi oratorijem zunaj krogov, ki so jih do tedaj dosegali salezijanci in sestre HMP. Oratorij se je tako začel vse bolj širiti po slovenskih župnijah. L. 1996 je potekal v petindvajsetih, l. 2000 v sedemdesetih, l. 2004 v sto štiridesetih, l. 2006 v dvestotih, l. 2009 pa več kot tristotih slovenskih župnijah.

V tem času se je vedno bolj širila tudi ponudba in podpora voditeljem in animatorjem oratorijev. Redna so postala t. i. pomladna srečanja animatorjev Oratorija (v več krajih po Sloveniji; namenjena predstavitvi oratorijskega priročnika), jesenska srečanja animatorjev Oratorija, posveti voditeljev Oratorija, izobraževanje animatorjev in voditeljev, animatorij (oratorij za animatorje), ustanovljen je bil spletni forum za animatorje, imenovan Animaforum, itd. V vse več župnijah je oratorijski program zaživel tudi med šolskim letom, saj so animatorske skupine začele delovati skozi vse leto.

Teden poletnega oratorijskega dogajanja na kaki župniji je torej delček velikega gibanja, ki ne le vse poletje, temveč celo leto preplavlja Slovenijo. V ozadju teh tednov pa so številna duhovna in tehnično-pripravljalna srečanja animatorjev po župnijah ter širša izobraževalna in povezovalna srečanja animatorjev.

2008: Oratorij - pastoralni projekt nacionalnega pomena

Zaradi razširjenosti in pomembnosti je Slovenska škofovska konferenca 26. 2. 2008 na svoji 40. redni seji oratorij razglasila za pastoralni projekt nacionalnega pomena: »SŠK razglaša oratorij, katerega nosilec je Salezijanska mladinska pastorala, ki sodeluje z Medškofijskim odborom za mladino, za pastoralni projekt nacionalnega pomena.«

-------------------------------------------------

[1] Prim. G. Barzaghi, Tre secoli di storia e pastorale degli Oratori milanesi, Elle Di Ci. Torino, 1985, 61-79.
[2] B. Kolar, Salezijanci – sto let na Slovenskem 1901-2001, Ljubljana, Salve, 2001, 156.